Arhitekti Počivašek Petranovič

»Najbolje se da razumeti arhitekturo, če razumemo interese arhitekta, njegove vrednote in metode snovanja. To so metode dela in vrednote Arhitektov Počivašek Petranovič:

Prvič v zgodovini imamo izjemne sposobnosti ustvarjanja katerih koli oblik. Smo v trenutku skrajne preokupacije z obliko: oblike pod lastnimi pogoji in zaradi nje same, namesto oblike kot izraza nečesa. Potrebujemo neko razmerje med obliko in drugimi vrednotami. Potrebujemo kontekstualno senzibilnost.

Arhitekti Počivašek Petranovič za vsak posamezen projekt na novo umerijo dejavnike, prioritete in kriteriji za kvalitetno bivanje; vsaka njihova arhitektura je neponovljiva, je »custom-made«. V tem vidiku so arhitekti nepopustljivi: analizirajo lokalno okolje, raziskujejo možnosti za potrditev njegovih specifik, uokvirjajo razglede, razmišljajo o lokalni tradiciji stavbarstva, sledijo vzorcu okoliškega grajenega tkiva, ohranjajo silhueto pokrajine, s svojo arhitekturo produktivno povežejo okolico, poustvarjajo občutek kraja itn. Rezultat je nič manj kot celovitost.

Pri javnih zgradbah se mora kontekstualnost prepletati z reprezentacijo zgradbe. Javne zgradbe imajo vedno globoko strukturno logiko, arhitekti upoštevajo tipologijo zgradbe, funkcija stavbe je posamezniku takoj prepoznavna, izbrana geometrija že obstaja v imaginaciji posameznika. Reprezentacija funkcije je izjemno lepa in zelo subtilna, a vedno uspe predati sporočilo.

Arhitektura, kot jo dokazujejo, pač ni poljubna, za bivanje koristna stvar, ampak je set razmerij reprezentacij, ki odpira pogled na široko polje arhitekturne imaginacije. Gre za arhitekturo, ki pomaga na novo opredeliti, kje smo in nenazadnje nagovarja naše čute.

A kako točno na novo opredeljuje okolico?

Arhitekt lahko v odgovarjanju na pogoje sledi še svojim interesom, rešuje še svoje partikularno arhitekturno vprašanje in na tak način na novo definira okolico, svoje objekte pa naredi šele zares svojstvene.

Arhitekti Počivašek Petranovič se intenzivno ukvarjajo z videzom strukture, ki jo determinira konstrukcija: sile narave so konsistentno manifestirane v zgradbi. Po drugi strani so mnogi projekti izrazito stereotomski: so težki, silijo k zemlji, delujejo nepremagljivi. In čeprav je res, da zgradbe delujejo mirne, stalne in varne, imajo zmeraj element presenečenja, ki poživlja in čudi: lahko je to barvni pigment v betonu ali površinska obdelava materiala, v vsakem projektu je moč najti več edinstvenih detajlov …

In končno vprašanje, ki je tesno povezano z njihovim ustvarjanjem, je nadčasovnost. V iskanju jasnosti in avtonomije dosežejo razumljive, skladne in elegantne prostore in oblike, ki so sodobni in bodo ostali sodobni.«

– Anja Trobec